KLAVIR
Ob omembi glasbil s tipkami zagotovo najprej pomislite na klavir. Prvega je izdelal Bartolomeo Cristofori leta 1708 v Firencah. Poimenoval ga je »pianoforte«, saj je ustvaril glasbilo, katerega mehanizem je zagotovil dinamično izražanje pianista vse od najtišjih do najglasnejših tonov. Predhodniki klavirja tega še niso omogočali, umetnost udarjanja kladivca po strunah pa je prilagodila tudi jakost udarca.
Klavir je bil izdelan po vzorcu čembala. Podobnosti med njima so očitne: enaka postavitev tipk, dolgo ohišje, strune pozicionirane pod pokrovom glasbila in igranje v sedečem položaju.
Klavir so odlikovale bele tipke za naravne tone in črne za zvišane tone. Njegov sestav vključuje masivno ogrodje, postavljeno na treh nogah. Znotraj železnega okvirja se nahajajo strune, katerih napetost lahko prilagajamo s pomočjo vijakov in posledično dosežemo želeno uglasitev klavirja.
Klavir je bil izdelan po vzorcu čembala. Podobnosti med njima so očitne: enaka postavitev tipk, dolgo ohišje, strune pozicionirane pod pokrovom glasbila in igranje v sedečem položaju.
Klavir so odlikovale bele tipke za naravne tone in črne za zvišane tone. Njegov sestav vključuje masivno ogrodje, postavljeno na treh nogah. Znotraj železnega okvirja se nahajajo strune, katerih napetost lahko prilagajamo s pomočjo vijakov in posledično dosežemo želeno uglasitev klavirja.
Mehanizem, ki klavirju omogoča proizvajanje tona.
Današnji klavirji imajo 88 tipk, pomembna pa so tudi pedala, povezana s strunami. Levi pedal imenujemo »piano pedal«. Ob pritisku nanj se kladivca zamaknejo tako, da udarjajo na le dve oziroma eno struno. S tem zadušimo zvok. Nasprotno desni pedal imenujemo »forte pedal«. Z njim odmaknemo vse dušilce od strun, ton pa zveni bolj polno in dlje časa. Srednji ali zadrževalni pedal imajo večinoma le koncertni klavirji. Ob pritisku nanj obdržimo ton ne da bi ga mešali z ostalimi zvenečimi toni, saj vpliva le na dušilce že pritisnjenih tipk.
Poznamo koncertni klavir, za katerega je značilna poznana klavirska oblika. Koncertni klavirji se razlikujejo po dolžini. Pravi koncertni klavir meri okoli 290 cm, salonski 250 cm, krajši klavirji pa le 180 cm. Poleg uporabe v koncertne namene je primeren tudi za snemanja v studiih, saj zagotavlja izjemno kakovosten zvok. Njegova slabost sta visoka cena in dejstvo, da zavzame veliko prostora.
Poznamo koncertni klavir, za katerega je značilna poznana klavirska oblika. Koncertni klavirji se razlikujejo po dolžini. Pravi koncertni klavir meri okoli 290 cm, salonski 250 cm, krajši klavirji pa le 180 cm. Poleg uporabe v koncertne namene je primeren tudi za snemanja v studiih, saj zagotavlja izjemno kakovosten zvok. Njegova slabost sta visoka cena in dejstvo, da zavzame veliko prostora.
Koncertni klavir in pianino – katerega izbirati?
Med klavirje uvrščamo tudi pianine. Od koncertnega klavirja se ločijo po strunah, ki so napeljane pravokotno na klaviaturo. Pianino ima pokončno obliko in resonančno dno.
Ne glede na izbiro klavirja, pa se je treba zavedati, da je kljub velikosti in veličini potrebna posebna skrb zanj. Pozorni moramo biti na nabiranje prahu v notranjosti glasbila, velikega pomena pa je tudi pravilna vlaga v prostoru. Oboje lahko poškoduje mehanizem in vpliva na kakovost tona. Klavir potrebuje tudi redno uglaševanje, zato poskrbite za najem pravega strokovnjaka.
Ne glede na izbiro klavirja, pa se je treba zavedati, da je kljub velikosti in veličini potrebna posebna skrb zanj. Pozorni moramo biti na nabiranje prahu v notranjosti glasbila, velikega pomena pa je tudi pravilna vlaga v prostoru. Oboje lahko poškoduje mehanizem in vpliva na kakovost tona. Klavir potrebuje tudi redno uglaševanje, zato poskrbite za najem pravega strokovnjaka.
