Pozavna

Pozavna velja za enega izmed najstarejših glasbil. Izvira iz Azije in spada med trobila, katerih pratip naj bi obstajal že v prazgodovini. Skozi zgodovino se je razvijalo tudi njeno poimenovanje. Hebrejci so jo imenovali hazozeroth, lndusi karana, Rimljani pa bucina ali tuba directa. Sprva je služila religioznim namenom, kmalu pa je njen zven postal tudi pomemben del vojaških slovesnosti.

Pozavno, kakšno poznamo danes, so razvili Nemci in Italijani. To je razvidno tudi iz novega poimenovanja, saj trombon v italijanščini predstavlja veliko tubo, pozavna pa v stari nemščini definira trobento. Današnjo obliko naj bi glasbilo razvijalo vse od 15. stoletja naprej, ko so izdelovalci poseben poudarek posvetili oblikovanju genialnega in preprostega mehanizma na poteg. Po vzoru trobente je pozavna kmalu našla svoje mesto v cerkveni glasbi. Njena zvonkost je bila več kot primerna za tovrstno uporabo. Svoj vrhunec pa je doživela v Benetkah okrog leta 1600, ko se je začela pojavljati v čudovitih canzonah, ki jih je za cerkev Svetega Marka pisal Giovanni Gabrieli.

Danes pozavnisti lahko izbirajo med altovsko, tenorsko in basovsko pozavno, redkeje pa tudi kontrabasovsko pozavno. Omeniti pa je treba tudi posebno vrsto pozavne – džezovsko pozavno. Prvo premiero je dočakala v zvrsti Dixieland džeza, kjer je dobila središčno pozornost. Priznani glasbeniki so začeli eksperimentirani z instrumentom in kmalu je skupaj s saksofonom postala nezamenljiva tudi v bebop džezu.

Ste vedeli, da pozavno označujemo tudi z izrazom trombon?

Pozavna ima cilindrično cev, ki je prepognjena v tri vzporedne dele v obliki črke U. Zgornji del prehaja v odmevnik, spodnji del, ki mu po domače pravimo kar "cug", pa je gibljiv. Glasbeniku omogoča, da cev podaljša v sedem različnih leg, tako da vsaka lega osnovni ton zniža za pol tona.

In kar je najboljše: pozavno odlikuje izredno velik dinamičen razpon, s katerim se lahko kosa le malo glasbil.